Župnijski zbor Iz župnijske kronike je mogoče razbrati, da petje, ljudsko ali zborovsko, v cerkvi na Viču v sto letih njenega obstoja nikoli ni povsem zamrlo. Vedno se je našel kdo, ki je znal vernike navdušiti, da so s pesmijo bogatili bogoslužje in druge obrede. Vse od začetka je župnijski zbor doživljal čase lepega razcveta, pa tudi obdobja upadanja moči. Že pred ustanovitvijo župnije je v kroniki omenjen zbor, ki je pod vodstvom nadučitelja Jožefa Marna pel pri sv. mašah v pokopališki cerkvi. Prvi zborovodja in organist v novi župnijski cerkvi je bil p. Jeronim Knoblehar. Pevci župnijskega zbora so leta 1922 ustanovili posebno društvo Pevski krožek, katerega namen je bil poleg cerkvene gojiti tudi posvetno, predvsem narodno pesem. Župnijska kronika omenja zelo uspeli koncert zbora, ki ga je takrat vodil p. Gotfried Ploj. Cerkveno petje so v času med obema vojnama vodili večinoma patri sami, najdlje p. Ferdinand Zajc, ki je zbor ob slovesnih priložnostih podprl še z orkestrom. Priredil je tudi dva koncerta: na prvem, leta 1922, so zbrali 17.217 kron prostovoljnih prispevkov, na drugem, leta 1924, pa so zbrali 2.800 din. Oba zneska so namenili za nove povojne zvonove. Posebno opazen vzpon so viški cerkveni pevci dosegli pred 2. svetovno vojno, ko jih je vodil komponist Viktor Mihelčič; sodelovali so s Prosvetnim društvom, prirejali koncerte in predstave ter nastopali tudi na radiu. Vojna in težki časi takoj po njej so zaustavili kakovostno rast župnijskega zbora. Leta 1945 poročilo glede glasbenega dogajanja na Viču omenja, da je imel župnijski zbor vaje dvakrat tedensko, ob torkih in četrtkih ob pol osmih zvečer v pevski sobi. Konec decembra 1944 so vaje prekinili, ker ni bilo kurjave za pevsko sobo, nekajkrat pa je sobo zasedla tudi vojska in namestila vanjo vojake. Zbor je tedaj vodil Danilo Cerar, ki je bil tudi učitelj petja na gimnaziji. Težke povojne razmere zgovorno opisuje prošnja takratnega župnika, ki je moral pevski zbor prositi, naj odpove uprizoritev spevoigre, ki so jo naštudirali pevci. Po ukazu ministra za notranje zadeve LRS nadškofu Antonu Vovku 10. 11. 1951 cerkveni pevski zbori namreč ne smejo nastopati nikjer izven bogoslužja. V tistih letih je pevski zbor pel pri mašah ob nedeljah ob šestih zjutraj. Izmed številnih glasbenikov, ki so takrat še vodili zbor, omenimo le nekatere: br. Kanizija Friclja, Lovra Hafnerja, Mavricija Slatnerja in Jožeta Hanca. Izjemne zasluge za ljudsko in zborovsko petje v naši župnijski cerkvi ima eden največjih slovenskih skladateljev, p. dr. France Ačko, ki je prav na Viču napisal večino svojih najboljših del, med njimi tudi Oče naš in celo vrsto pesmi za otroke. Dokler mu je zdravje dopuščalo, je kot organist in dirigent vodil tudi župnijski mešani pevski zbor, ki je takrat vedno pel pri sedmi maši. Za njim so vodenje zbora prevzeli p. Lojze Kos, Anuša Pavlič, Andrej Rupnik, Tone Potočnik in še nekateri. Ob župnijskem zboru se je v zgodnjih 70. letih začel počasi oblikovati mladinski zbor, ki so ga različno dolgo vodili p. Andrej Vovk, Breda Šteblaj, Gregor Pavlič, Vera Avbelj, Tone Rozman, Breda Jerič in Marko Gašperšič. Prav zaradi številnih zamenjav zborovodij in organistov ter različnih interesov sta se okoli leta 1976 na pobudo takratnega kaplana p. Zdravka Jakopa oba zbora združila v Župnijski pevski zbor sv. Antona Padovanskega (ŽPZAP). Njegovo vodenje je prevzel Marko Gašperšič, ki se je dela lotil res profesionalno. Številni starejši in tudi mlajši pevci brez poprejšnje glasbene izobrazbe so samo po njegovi zaslugi lahko začeli peti po notah in ne več na pamet. To je bilo tudi še kako potrebno, saj je novi zborovodja v dotedanji program večinoma za mešani zbor prirejenih manj zahtevnih ljudskih pesmi začel vnašati vse več novosti. Železnemu repertoarju so se sčasoma pridružile po letnici nastanka sicer stare pesmi, ki pa jih do takrat na Viču še niso izvajali. Čudovitim pesmim Riharja, Sattnerja, Železnika, Cveka, Premrla in mnogih drugih domač ih skladateljev so se pridružila dela Bacha, Schuberta, Mozarta, Haydna.  Pravo doživetje za pevce in poslušalce je bila ob polnočnici leta 1977 prva izvedba Schubertove latinske maše za mešani zbor, orgle in dve violini. Že naslednje leto so začeli spoznavati lepote renesančne glasbe, kar je od pevcev zahtevalo še več zavzetosti za delo. Vaje so bile vse leto (z izjemo poletnih počitnic) dvakrat na teden, ob četrtkih in sobotah. V naslednjem desetletju se je notni arhiv zbora skoraj podeseteril. Vsako leto so se pevci namreč naučili vsaj dve novi maši, drugih pesmi pa se je nabralo že toliko, da je zbor lahko vsako nedeljo izvajal drug program. Dolgoletno organistko Bredo Jerič je okrog leta 1985 zamenjal Andraž Hauptman. Najvišjo raven pod vodstvom Marka Gašperšiča je ŽPZAP dosegel ob praznovanju 80-letnice viške župnije leta 1988 ter na novih mašah p. Marija Osredkarja in sedanjega župnika p. Marjana Čudna leta 1989. Ob tej priložnosti se je že tako številnemu zboru pridružilo nekaj gostujočih pevcev, tako da so zvoki Mozartove KrĂśnungsmesse ob spremljavi orkestra dodobra zapolnili še ves preostali prostor, ki ga niso zasedli verniki. Ob rednem petju pri nedeljski osmi maši je zbor, ki je takrat štel približno 50 pevk in pevcev, večkrat gostoval v različnih krajih po Sloveniji, sodeloval je na pogrebih in seveda pri poroka. Več kot polovica pevk in pevcev takratnega zbora si je svojega življenjskega sopotnika oziroma sopotnico našlo prav v ŽPZAP! Razveseljivo je, da jih veliko še danes poje v tem zboru, nekateri so se zaradi selitve v druge župnije vključili v tamkajšnje zbore, v mladinskih ali otroških zborih pa pojejo že njihovi otroci in celo vnuki. Leta 1992 je vodenje zbora prevzela Andreja Burger, takrat še dijakinja 3. letnika gimnazije Poljane v Ljubljani. Čeprav se po znanju in izkušnjah seveda ni mogla primerjati s svojim predhodnikom, ji je z veliko volje in truda vseeno uspelo obdržati jedro dotedanjega župnijskega zbora. Temu se je nato postopoma pridružilo še nekaj novih članov, zato je bilo marsikaj treba začeti znova. Nova je bila tudi organistka Marija Kunstelj. Preprostejšim pesmim so sledile vedno zahtevnejše, program iz prejšnjih let pa so dopolnila dela sodobnih domačih in tujih avtorjev. Po nekaj koncertih v domači cerkvi in nastopih na radiu Ognjišče se je zanimanje za petje v župnijskem zboru spet začelo povečevati. V naslednjih sezonah so prišle na vrsto številne nove izvedbe slovesnih maš z orgelsko in orkestrsko spremljavo, krona vseh prizadevanj zborovodkinje, pevcev in solistov pa je bila vsekakor nova maša domačina p. Simona Petra Berleca leta 1997. Ob praznovanju 90-letnice župnije leto pozneje je zbor izvedel Dvorˆakovo Mašo v D-duru za zbor in orkester, z bogatim programom pa je popestril slovesno somaševanje štirih srebrnomašnikov, med katerimi sta bila tudi Vičana p. Franci Seničar in p. Janko Žagar. Ko je Andreja Burger ob zaključku študija zapustila zbor, ga je za dve leti prevzel Tone Cimperman, za njim pa spomladi leta 2002 sedanji dirigent Tomaž Faganel. Hkrati z njim je prišel tudi organist Marko Petrušič. Nov zagon, drugačen pristop, nove pesmi, med katerimi so tudi skladbe sodobnih slovenskih skladateljev (Florjanc, Janez in Damijan Močnik), tudi maše z dvojnimi orglami ali trobili (Widor, D. Močnik) ali s sodelovanjem orkestra (Schubert, Mozart) -  vse to je privabilo nekatere nekdanje in precej novih mladih pevcev, ki so prej sodelovali pri mladinskem zboru. Zbor svoj redni spored okrog 20 slovenskih in latinskih maš in nad 150 skladb postopoma razširja in dopolnjuje. Poleg petja pri nedeljskih jutranjih mašah (ob 8.30) se zbor redno udeležuje dekanijskih srečanj pevskih zborov, njegovo petje v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru in v Rojanu v Trstu so prenašali po radijskih valovih, prepeval je v novi dvorani Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu, nastopil na Festivalu slovenske cerkvene glasbe v Cerkljah na Gorenjskem in gostoval v več cerkvah po vsej Sloveniji. Danes župnijski zbor šteje čez 40 pevk in pevcev, od študentov, ki so šele dobro dopolnili 20 let, do upokojencev, ki imajo na plečih že sedmi križ. Ljubezen do glasbe, veselje do petja, prijetno vzdušje na vajah, pa tudi zadoščenje in ponos nad doseženim očitno ne poznajo starostnih razlik. Čeprav takšno sodelovanje terja precej odpovedovanja in resnosti, je po drugi strani tudi poučno, zanimivo in zelo prijetno, saj je povezano s skupnimi praznovanji godov in drugih praznikov, gostovanji, romanji in izleti; vsako leto se pevci tik pred poletnimi počitnicami odpravijo tudi na tradicionalni družinski zaključni izlet s piknikom. Oktobra 2006 so pevci naposled prišli do dvorane in prave pevske sobe pod streho novega Antonovega doma, saj dotrajane veroučne učilnice že dolgo niso bile več primerne za pevske vaje. Naslednji projekt, ki je predviden za leto 2011, je prenova in preureditev cerkvenega kora ter postavitev novih orgel, saj bodo Milavčeve orgle kmalu stare 100 let in se je za njihovo zasilno delovanje mogoče zahvaliti le še Božji previdnosti. Ob koncu še zahvala župniku in drugim viškim patrom. Brez njihovega razumevanja, sodelovanja ter duhovne in materialne podpore delo zbora gotovo ne bi potekalo tako, kot poteka. Matej Pavličhttps://www.zupnija-vic.si/index.php/content/display/96