O gradnji novega pastoralnega centra na Viču, ki se imenuje Antonov dom, je župnik p. Marjan Čuden povedal naslednje:
Avgusta l. 1995 me je vodstvo slovenskih frančiškanov nastavilo za gvardijanain župnika na Viču. V dokument nastavitve so predstojniki zapisali: 'Tvoja skrb naj bo tudi gradnja novega pastoralnega centra na Viču.' Prvo leto službovanja na Viču sem opazoval stanje v župniji in sam pri sebi tehtal, ali je nov pastoralni center res potreben. Osebna izkaznica župnije je bila takrat takšna: Na območju viške župnije je živelo približno štiriindvajset tisoč ljudi. Vsako nedeljo je obiskalo cerkev več kot dva tisoč vernikov, osnovnošolski verouk je obiskovalo sedemsto otrok, srednješolski verouk sto dvajset in študentski verouk šestdeset mladih. Župnija je imela štiri pevske zbore, dve vokalni skupini in šolo solo petja. Vseh pevcev je bilo približno sto dvajset. V osmih zakonskih skupinah se je zbiralo devetdeset parov, župnijska Karitas je redno meseč no oskrbovala štirideset družin, poleg tega je mnogim prosilcem pomagala pri oskrbi s hrano (na leto razdeli skoraj osem ton hrane), higienskimi potrebščinami, obleko in obutvijo. Skratka, v župnijskih prostorih se je na teden zvrstilo štiriinpetdeset različnih skupin. Prostori, kjer so potekale te dejavnosti in so se zbirale skupine, so bili res do skrajnosti neprimerni. Odločitev je padla tudi z moje strani: da, nov pastoralni center je potreben!
Kmalu smo se lotili naloge. Kako je gradnja potekala?
Preden smo uredili vse potrebno za gradbeno dokumentacijo, je minilo sedem let. Zapletalo se je na mnogih področjih. Samo na prometno soglasje smo čakali eno leto. Bistveni dogodek se je zgodil l. 1999. V prostore župnišča sem povabil tedanjega ljubljanskega nadškofa g. dr. Franca Rodeta in predsednika uprave SCT g. Ivana Zidarja, morebitnega izvajalca del. Projektna naloga za novi pastoralni center je bila napisana in pogovarjali smo se o tem, kakšne so možnosti, da jo uresničimo. Ob moji pripombi, da sem jima hvaležen za ta pogovor, tudi če Antonovega doma ne bo, sta oba v en glas zagotovila: 'Antonov dom bo!' in segli smo si v roke. Oba sta držala besedo. G. nadškof, sedaj njegova eminenca g. kardinal Franc Rode, in predsednik uprave SCT g. Ivan Zidar sta izkazala novemu pastoralnemu centru naklonjenost. Poleg njiju sta se še posebej izkazala član vodstva SCT, naš nekdanji župljan, g. Jure Prosen, in predsednik gradbenega odbora župnije g. Franc Sever. Načrte za novi pastoralni center so izdelali arhitekti: Dušan Kajzer, Ricardo Tomšič, Maja Ivanič in Marko Ušaj. Upoštevali so naše želje. Načrt je obsegal naslednje prostore: štiri nove veroučne učilnice, tri kabinete za delo v skupinah, dvorano z dvesto petdesetimi sedeži, vrtec za sedemdeset otrok, sobe za šestintrideset študentov, kapelo, pevsko sobo, skladišče, dve pisarni in sejno sobo za župnijsko Karitas ter parkirišče.
Na god blaženega škofa Antona Martina Slomška, 24. septembra 2002, smo podpisali pogodbo z izvajalcem del SCT, 27. oktobra istega leta pa je takratni nadškof dr. Franc Rode blagoslovil temeljni kamen Antonovega doma. V besedilo listine, ki je bila vzidana v temeljni kamen, smo zapisali: 'Danes, 27. oktobra 2002, dva dni po štiriindevetdeseti obletnici ustanovitve župnije in na dan, ko se spominjamo srečanja pred šestnajstimi leti v Assisiju, kjer je papež zbral predstavnike različnih verstev k skupni molitvi za mir, naš pastir, slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Franc Rode blagoslavlja temeljni kamen Antonovega doma župnije Vič, s prošnjo, naj vsemogočni Bog spremlja naša prizadevanja, da bomo gradnjo srečno končali, brez nesreče; da bo Antonov dom trdno stal in služil dolgim rodovom zanamcev.
Kristus, Božji Sin, vogelni kamen Cerkve - za trdnost naše vere pa si bolj kot ta kamen, ki ga danes blagoslavljamo, pomemben ti. V tebi temelji naša ljubezen, za katero želimo, da bi bila po besedah apostola Pavla: dobrotljiva, potrpljiva, da bi vse prenašala, se ne veselila krivice, veselila pa se resnice. Vemo, če ne ljubimo, ne moremo polno živeti. Brez ljubezni v naših srcih Antonov dom za poglobitev vere na Viču ne bo veliko pomenil.
V družinah, v vsakem srečanju z ljudmi, ko se bomo zbirali v župnijski cerkvi in v Antonovem domu, se bomo trudili za odpuščanje, lepoto, veselje, mir in dobroto. Sadovi tega truda bodo najlepša dediščina, ki jo lahko zapustimo prihodnjim rodovom.
Dobri Bog, naj nas v naših prizadevanjih spremlja tvoj blagoslov in mogočna priprošnja župnijskega zavetnika sv. Antona Padovanskega!'
Sama gradnja je bila izvedena strokovno. SCT je svoje delo dobro opravil. Po dveh letih premora smo Antonov dom toliko uredili, da smo lahko v njem uporabljali učilnice, dvorano, pevsko sobo, mladinski klub in parkirišče. Drugi prostori so morali na dokončno izdelavo in opremo še počakati.
Antonov dom je 22. oktobra 2006 blagoslovil kardinal dr. Franc Rode. V tednu pred blagoslovitvijo so v novem pastoralnem centru potekale kulturne prireditve, ki so bile lepo obiskane. Na dan blagoslovitve je bilo pri sveti maši navzočih veliko duhovnikov, v cerkvi pa so bili tudi izvajalci in projektanti ter predstavniki prosvete in upravne enote Vič.
Po maši je na ploščadi Antonovega doma sledil slovesni blagoslov na posebej za to priložnost pripravljenem odru; ljudje so se ga udeležili v velikem številu. V dvorani in na ploščadi je potekal program, ki so ga obiskovalci z zanimanjem spremljali ob prigrizku, ki so ga pripravile pridne viške gospodinje.
Od blagoslovitve sta minili dve leti in stota obletnice obstoja župnije je pravi trenutek, da vnovič povem, da Antonov dom ni stvar želje po ugledu, ampak je bil zgrajen zaradi potrebe. O tem nas prepriča že en sam podatek. V dveh letih (od otvoritve), je bilo v dvorani Antonovega doma 221 prireditev, srečanj, predavanj ... Skupno število obiskovalcev pa je bilo 21180.
Kljub sadovom, ki jih že prinaša Antonov dom, za nazaj premišljam o dvomih in skrbeh, ki so me navdajale. V dveh primerih se ne bi odločil za gradnjo Antonovega doma: če ne bi bilo sredstev v zvezi z denacionalizacijskimi zahtevki in če bi vnaprej vedel, da se bodo stroški gradnje tako povečali. Kaj je povzročilo te podražitve? Naj jih naštejem samo nekaj: predpisi, ki so določali, da morajo biti okna zaradi varnosti opremljena s kaljenim steklom, da potrebujemo prezračevalne naprave, sicer ne bomo dobili uporabnega dovoljenja, in še mnogo drugega, nujnega.
Tudi reševanje naših vlog za denacionalizacijo ni potekalo gladko. Že pri prvem delu se je zalomilo. Potrebnih je bilo sto petdeset sestankov z vsemi vpletenimi v postopek, da sem spoznal, da teh sredstev ne bo ... Takrat pa je sv. Anton Padovanski naredil prvi čudež: kar naenkrat so se zadeve uredile in prvi del denacionalizacije je bil pod streho. Sveti Anton, hvala ti za pomoč! Vem, da si ti pravi graditelj novega župnijskega doma na Viču.
Danes se Antonov dom vzdržuje iz prispevkov za študentske sobe, iz prostovoljnih prispevkov in iz prispevkov za najem dvorane. Teh sredstev je ravno toliko, da krijemo mesečne stroške.
Ob častitljivem jubileju župnije bi se rad zahvalil vsem, ki ste darovali za Antonov dom in tudi sicer podpirali gradnjo. To je ogromno pomenilo. Tudi v našem primeru je bilo res, da smo gradili z obljubami bogatih in darovi revnih. Zahvaljujem se vodstvu slovenske frančiškanske province in vsem sobratom slovenskim frančiškanom, da so nam pomagali s posojilom, ko smo imeli težave v zvezi z denacionalizacijo.
Hvala večnemu Bogu, hvala ti, sv. Anton Padovanski - brez tvoje pomoči ne bi prišli tako daleč. Bodi še naprej naš mogočni priprošnjik!
-
-
Zaključna dela na Antonovem domu
Večje fotografije v obliki predstavitve lahko prenesete s povezave: Zakljucna_dela.pps (7,7 MB) (avtor: Janez Kotar)...