KULTURNA AKADEMIJA - RESNICA IN LEPOTA delata KULTURO
Spoštovane in spoštovani! Lj-Vič, 09. 02. 2025
Pozdravljeni na akademiji ob slovenskem kulturnem prazniku, ki smo ga praznovali včeraj.
Hvala, da se vam je zdelo vredno nakloniti kulturi nekaj svojega in boste odprto sprejeli poustvarjanje družinskega zbora GAUDIUM in Viških fantov in Drumlc iz KUD Židan parazol, kakor tudi PRITRKOVALCEM in vsem otrokom, ki sodelujejo.
Stari Grki so rekli, da mora kultura prinašati lepoto in resnico in da mora država spodbujati dobro umetnost in izobraževanje, da bi ustvarila moralne in razumne državljane. Aristotel je poudarjal, da mora biti kultura skladna z etičnimi načeli. Zavedal se je, da ni vsaka kultura enako vredna – spoznal je, da nekatere oblike zabave lahko vodijo k moralni dekadenci.
Dodamo lahko s pisateljem Dostojevskim, da bo lepota rešila svet. Ker nekaj, kar je lepega, odpira tudi to, kar je lepo v človeku. Lepota in ljubezen sta povezani in skupaj v odnosu z resnico. Lepota prebuja ljubezen in ljubezen prebuja lepoto. Zato mora kultura ljudi navdihovati za dobro, za presežno, za vse tisto, kar bogati življenje in mu daje smisel večnosti.
Pred petimi leti, je nadškof Stanislav Zore pri sveti maši v stolnici ob počastitvi kulturnega praznika takole nagovoril zbrane:
»Če se Slovenci skozi zgodovino nismo mogli postavljati ob bok večjim narodom z vojaško močjo, pa nas je velike naredila naša kultura. Kultura, ki je rasla iz nas in obenem kultura, s katero smo rasli kot narod, kot Slovenci, pa seveda tudi kot kristjani. Oblikovala je našo identiteto, ki je bila dovolj svetovljanska, da zaradi zaprtosti vase ni postala jalova in nerodovitna, obenem pa je pognala tudi dovolj globoke korenine samoniklosti v naše bregove in doline, pa tudi v naša srca, da je ni moglo odplaviti valovanje vplivov in moč pritiskov, ki jih je doživljala z vseh strani. Ta naša kultura v najboljšem pomenu besede se je vselej navdihovala ob lepem in dobrem. Kakršnokoli drugačna kultura je samo prazna pena, sprva vidna, a plod ljudi brez sporočila, in jo bo zanesljivo odnesel duh pozabe. Kultura, ki pa ne raste z namenom, da bi šokirala, ampak raste iz resnice in lepote, ne izgine v pozabo.
Bog da svojo preroško besedo, komur hoče in želi. Prav tako je s talenti, kajti talenti so od Boga. Ni pa nujno, da je nekdo, ki ga imamo za talentiranega ali celo za umetnika, navdihnjen od Boga. Je mogoče, se sprašujemo danes, ko gledamo in poslušamo samooklicane umetnike in kulturnike, da je ta, ki je govoril po prerokih in daje duhu da veje kjer hoče, kar na lepem utihnil?
Ni, ker slovenski pesniki in pisatelji premorejo še veliko pravih besed o katerih je pesnik Tone Pavček zapisal:
Beseda je beseda in več kot beseda, kadar je prava.
Prisluhnimo besedam in melodijam.
Naša domovina Slovenija je neverjetno lepa. Zato smo na tej akademiji povezali lepoto besede in pesmi z lepoto naše dežele. Želimo da odidete domov s prepričanjem, da je življenje res velik dar, ki ga je vredno živeti in ne le preživeti. Da moramo iskati lepoto v življenju, lepoto besede, odnosov, misli in dejanj.
Zaključimo pa z besedami pesnika Toneta Kuntnerja:
Ni dolin brez hribov, ni hribov brez dolin. Naš svet ni svet ravnin.
Življenje razumeti ni, se na vrh povzpeti, je, hrib in dol živeti.
Mojca Sojar
